Edina stvar, ki jo imam pod nazorom, je moj odnos do življenja

Urška Jurman

Vesna Bukovec se na razstavi predstavlja z video delom It Will Be OK ter serijo risb, s katerima obravnava kulturo samopomoči ter diktakt pozitivnega mišljenja, kot dve kulturni formaciji, ki pomembno oblikujeta in izražata sodobno subjektiviteto.

Posameznik/posameznica naj bi bila (samo) izpolnjena, srečna in, seveda, uspešna, identiteta pa stabilna in harmonična celota. Da bi se temu lahko čim bolj približali, imamo na voljo številne tehnike – od terapije, knjig za samopomoč, oddaj Oprah Winfrey, do izpolnjevanja najrazličnejših psiholoških testov, raznovrstnih treningov in delavnic, kozmetične in modne industrije itn. itn. Kovači smo, oziroma v jeziku sodobne kulture, dizajnerji smo, svoje lastne sreče. Vzporedno s povečevanjem nadzora v sodobni družbi naj bi torej tudi posamezniki povečevali nadzor nad svojim življenjem.

Vesna Bukovec vzame pod drobnogled psihologijo, ki je kot specifična vednost predelana in distribuirana prek različnih oblik popularne kulture. Uporaba angleškega jezika v obeh delih je v tem smislu še posebej pomenljiva, saj kaže na prevladujočo vlogo angloameriške kulture pri razširjanju tovrstne instant psihologije.

Avorica uperi svojo ost kritike na pretirano poenostavljanje in sploščitev kompleksnosti naših čustvovanj in življenjskih okoliščin, ki se v kontekstu pretirane pozitivne življenjske naravnanosti (It Will Be OK) in raznovrstnih psiholoških testov, ki jih naslavlja v svojih risbah, zdijo zgolj nepomembna opomba. Pri tem kot umetniško strategijo uporablja ironijo, repeticijo ter eklekticizem, s katerimi drži ogledalo absurdnosti narcisistične skrbi zase.

Video It Will Be OK kaže žensko, ki sedi na zofi, v naročju drži plišastega kužka z velikimi žalostnimi očmi, katerega skuša potolažiti z božanjem in prigovarjanjem, “da bo se vse v redu”. V videu dominirajo bela barva, repetitivnost pozitivnih afirmacij in gibov ter statičnost situacije, ki je še poudarjena z zvokom tiktakanja urinih kazalcev v ozadju. Avtorica belo barvo, ki sicer ponazarja red, čistost in nedolžnost, v videu uporabi kot metaforo popolnosti, h kateri naj bi stremeli posamezniki v sodobni narcisistični kulturi, simboliziranje nedolžnosti pa predela v simboliziranje naivnosti verjetja v dejansko uresničitev izrečenih izjav. Hkrati s tem bela barva meri na kliničnost situacije – ženska (nevrotično) tolaži in prigovarja sami sebi. Vendar pa sta “Freudova zofa” in revolucionarna psihoanalitična “talking cure” zreducirani na scenografijo in izpraznjene mantre, katerih cilj je posameznika/posameznico pomiriti in s tem pasivizirati, na kar napeljuje tudi naslov same razstave. Slednje se zdi paradoks glede na trditev zgoraj, po kateri naj bi kot posamezniki povečali nadzor nad svojim življenjem, za katerega smo polno odgovorni. A s tem, ko se moramo poglabljati sami vase, se ukvarjati z lastnimi problemi, je naš angažma v javni – družbeni, politični – sferi nujno reduciran. Posameznik, ki je polno zaposlen s samim seboj, se nima časa ukvarjati z družbenimi problemi; njegovo stremljenje za osebno rast in srečo ga okupira le do te mere, da bi lahko čim bolj uspešno deloval v obstoječih družbenih razmerjih. V tem smislu je emancipatorni potencial kulture samopomoči vprašljiv, saj subjektiviteto atomizira in izprazni vsakršne družbene in politične vsebine in na ta način ne nudi ustreznih načinov, kako povezati javno in osebno sfero. Vendar pa video podaja še bolj črnogledo videnje stanja stvari – prikazuje, da terapevtski diskurz v kontekstu pretirane pozitivne življenjske naravnanosti pomeni lahko celo odsotnost dejanskega ukvarjanja z lastnimi problemi ter
ponazarja brezupnost situacije, kljub zatrjevanju protagnonistke o nasprotnem.


Vesna Bukovec, It Will Be OK, izsek iz videa, 2009

V seriji risb Vesna Bukovec sopostavlja besedila, ki jih je našla v različnih psiholoških testih o pozitivni življenjski naravnanosti, in podobe, ki jih je prevzela iz komercialnih internetnih foto arhivov. Risbe so reducirane na enostavne linije in tako odlično dopolnjujejo “tankost” izpisanih izjav/vprašanj. Izbor podob ironizira pripadajoča besedila, njih učinek pa je še posebej poudarjen v en face portretih, ki so deformirani v strašljive grimase z razpotegnjenimi nasmehi, zaradi česar delujejo kot maske v igri prisilne sreče.

Zajemanje podob iz komercialnih spletnih foto arhivov ni naključno. Umešča se v linijo dela Vesne Bukovec, v katerem obravnava zakonitosti potrošniške kulture in njen vpliv na sodobnega posameznika/posameznico. Kultura samopomoči in diktat pozitivne življenjske naravnanosti lahko uspešno perpetuirata prav v sodobni potrošniški kulturi, ki posamezniku/posameznici nudi obilico sredstev, ki jih še potrebuje, da bi lahko uresničil/a svoj zadani cilj: samoizpolnitev in srečno življenje. Ker pa je celovita in harmonična identiteta dejansko nekaj vedno spodletelega, so posamezniku/posameznici na razpolago tudi vedno novi izdelki in storitve, da bi le bil/a kos tej brezkončni nalogi, v katere uspešni konec mora seveda verjeti.


Vesna Bukovec, iz serije Positive Illusion, tuš na papir, 21 x 29,7 cm, 2009

Besedilo je objavljeno v katalogu samostojne razstave Vesna Bukovec, Edina stvar, ki jo imam pod nazorom, je moj odnos do življenja, galerija Miklova hiša, Ribnica, 2009; katalog izdala galerija Miklova hiša, Ribnica

Dela omenjena v besedilu:

Informacija o razstavi

Katalog (pdf)

Slovensko | English
Kontakt

Vesna Bukovec deluje na področju sodobne vizualne umetnosti.

Je članica umetniške skupine KOLEKTIVA.

Arhiv

Search