Vesna Bukovec

Hiša na hribu 2020

Vesna Bukovec

—

Razstava Hiša na hribu 2020 je nastajala v izrednih okoliščinah pandemije koronavirusne bolezni, ki je zarezala v naš vsakdan in močno spremenila načine srečevanj, komunikacije in tudi ustvarjanja. Priprave so potekale virtualno preko spletnih sestankov. Tudi zaradi teh okoliščin – ali pa prav njim navkljub – in v skladu s tradicijo projekta Hiša na hribu, smo se usmerili v raziskovanje tematike skupnosti in sobivanja. Kako se vzpostavi skupnost, kaj jo definira, kakšne so številne začasne skupnosti, ki se spontano vzpostavijo v okviru Hiše na hribu ob kulturnih dogodkih kot so otvoritev razstave, delavnice, skupinski ogledi ali pevski nastopi? In kakšna so naša občutenja, ko nam je druženje onemogočeno?

V naših virtualnih srečanjih smo se pogovarjali o svojih pogledih na svet, o naših željah in prizadevanjih za spremembe na bolje. Dotaknili smo se tem kot so strah, smrt, sovražni govor, komunikacija, sobivanje, solidarnost, človečnost, sočutje, veganstvo, ekologija, samooskrba, narava, umiritev, druženje in pogovor. Skupno mizo smo prepoznali kot ključni element, objekt ki omogoča druženje in vzpostavljanje začasne skupnosti v fizičnem prostoru. Za skupno mizo se odvijajo srečanja, tkejo prijateljstva, vzpostavljajo zavezništva in kujejo načrti za prihodnost. Samo besedo miza sestavljata dve besedi, ki najbolje opišeta naša izhodišča: MI – začasna skupnost, ZA – se zavzemamo za skupno vsebino in cilje. Gradnja velike lesene mize, ki bo hkrati skupnostni umetniški in funkcionalni objekt, je načrtovana za razstavo v letu 2021. V letu 2020 smo na razstavi predstavili prototip, nekakšno prostorsko skico mize. Sestavljena je bila iz številnih lesenih ploščic, ki so služile kot matrice za grafiko (lesorez) ali kot podlaga za risbe in sporočila obiskovalk in obiskovalcev razstave. Mizo je dopolnjeval poseben kamen, ki ga je umetnica Andrea Coyotzi Borja poslala po pošti iz Helsinkov, saj zaradi epidemijskih omejitev sama ni mogla priti v Žlebe. Dolgo in zapleteno potovanje kamna, ki je sicer zamudil na otvoritev, a je kljub temu uspel prečkati takrat ljudem zaprte meje, se morda zdi absurdno. Vendar odlično ponazarja nevidne vezi, ki se stkejo med ljudmi in se ohranjajo tudi na daljavo. Ta isti kamen sta ji namreč pred leti za rojstni dan podarila prijatelja in umetnika Eva Pavlič Seifert in Aljaž Celarc, ki tudi sodelujeta na razstavi.

Poleg skupnega projekta smo na razstavi predstavili tudi lastne projekte, ki se vsak na svoj način dotikajo tematik, o katerih smo se pogovarjali na naših virtualnih srečanjih.

Tandem P L A T E AU R E S I D U E (Aljaž Celarc in Eva Pavlič Seifert) sta razstavila video instalacijo Sub Persona (2019). Postavitev sta prilagodila specifiki objektov Hiše na hribu. Video sta predvajala na velikem televizorju, umeščenem na zunanjo steno skednja, ki je črno-bele podobe gozda učinkovito prikazoval na leseni podlagi sredi bujnega zelenja travnika in gozda Hiše na hribu. Projekt se posveča problematiki človekovega upravljanja z gozdovi. Sogovorniki v videu poudarjajo pomembnost gozdnih ekosistemov za preživetje planeta in njihovo občutljivost na človeško delovanje, ki je povzročilo podnebne spremembe, ter pozivajo k odgovornemu, trajnostno naravnanemu delovanju v prihodnosti in varovanju naravne dediščine.

Skupina KOLEKTIVA (Vesna Bukovec, Lada Cerar, Metka Zupanič) je v skedenj postavila instalacijo Izgubljeno v komunikaciji (2010-). Fleksibilna in krhka skulptura je sestavljena iz živobarvnih žlebnih cevi. Ob vsaki postavitvi dobi novo obliko, ki se prilagaja razstavnemu prostoru. Zavitost skulpture simbolizira težave v komunikaciji, ki zaradi različnih dejavnikov (predvsem psihološke narave) nikoli ni enostavna in linearna, ampak vedno vsebuje določene odklone in ovinke, zaradi katerih je komuniciranje kompleksno in včasih tudi neuspešno. Skulptura je bila umeščena v klet skednja, kjer so obiskovalke in obiskovalci lahko zaklicali ali zašepetali v odprtino cevi, ki je bila skozi številne zavoje speljana skozi okno, po zadnji zunanji steni in skozi zgornje okno nazaj v notranjost skednja, kjer so drugi obiskovalci in obiskovalke sporočilo lahko slišali (ali pa tudi ne).

Zvonka T Simčič je v projektu Kraljica miru –  Corona Queen (2020) izpostavila odmik od vrveža komunikacije in strahu, ki ga je povzročila pandemija, v notranji mir in duhovnost. Delo izhaja iz projekta V naročju (2014), kjer je prvič razstavila sebe v mirovanju. Gesto sedenja v mirujočem položaju, ki poudarja prisotnost telesa in duha v tišini, je v času razstave Hiša na hribu vsakodnevno ponavljala v različno dolgih performansih. Z mirovanjem in masko na obrazu je utelesila odmik od ponorelega sveta, od strahu in šuma nasprotujočih si mnenj o izvoru in posledicah virusa. Mirovanje pa je tudi odraz žalovanja in sprejemanja mamine smrti in njenega odhajanja v času karantene. Sorodne okoliščine so jo zbližale s prijateljico slikarko Mojco Senegačnik, ki ji je v istem času prav tako umrla mama, obdobje karantene pa je preživela sama v prazni hiši svojega otroštva, kjer se je soočala s spomini in s samo seboj. Skupno prepletanje občutij ob spoznavanju prehoda iz ene oblike bivanja v drugo, sta na razstavi predstavili z uporabo simbolov mirujoče postave, ženske figure, vrtnic in drugih rož, krila, naročja, rok, zavetja doma, mize in prta.

Andrea Coyotzi Borja je mehiška umetnica, ki živi in dela na Finskem. K sodelovanju na razstavi jo je povabila Eva Pavlič Seifert, s katero prijateljujeta iz časa skupnega študija umetnosti v Helsinkih. Andrea v svojih delih pogosto uporablja motiv hiše, ki gori ali je v ruševinah. Uporablja najdene filmske posnetke in vanje vključi svojo risbo. Na razstavi se je predstavila z videom Bomb Hole and Army Truck, or what is home (Bombna luknja in vojaški tovornjak ali kaj je dom, 2015) v katerem je uporabila arhivske črno-bele posnetke vojakov in gorečih hiš tik po bombandiranju. Video smo projecirali na steno nad krušno pečjo v mežnarji. V prostor, ki simbolizira varnost in zavetje doma, smo vnesli spomine na vojne grozote, množične smrti, trpljenje in izgubljene domove. Tudi vojna je del naše kulturne dediščine in razumeti jo moramo kot opomin in spodbudo k aktivnemu soustvarjanju pravičnejšega sveta za vse.

V klet mežnarije sem Vesna Bukovec umestila risbe iz serije Na čigav račun (2015). V njej izpostavljam etična vprašanja nereflektiranega potrošništva in njegovih negativnih posledic za živali in ljudi. Potrebe po hrani, obleki, čistoči, dobrem počutju in zabavi lahko izpolnimo na raznovrstne načine. Risbe z dvojicami prizorov iz našega potrošniškega vsakdana postavljajo vprašanja o izvoru stvari, ki jih kupujemo in posledicah navad, ki se jim vdajamo. Kakšna je resnična cena našega užitka in kdo jo plača? Risbe so bile razstavljene v temni kleti, obiskovalke in obiskovalci so si jih lahko ogledali zgolj ob uporabi baterijske svetilke. S tem sem želela dodatno poudariti odgovornost za posledice svojih odločitev in dejanj, ki jo nosimo v lastnih rokah.

Sodelujoči na razstavi smo z vzpostavljanjem začasne skupnosti, z vključevanjem lastnih premislekov in umetniških praks ter s skupnim premišljevanjem o sobivanju, vzpostavili izhodišča za nadaljni razvoj projekta MI:ZA. Skupnostnega projekta, ki vključuje nova in razpira stara sodelovanja, vse to z namenom širjenja srčnih sporočil, ljubezni do umetnosti in mirnem sobivanju v naročju naravne in kulturne dediščine.

—

Besedilo je nastalo ob razstavi Hiša na hribu 2020 – V naročju kulturne in naravne dediščine v Žlebah pri Medvodah.