Vesna Bukovec

Umetnost ne more spremeniti sveta. Ali pač?

Portret vizualne umetnice Vesne Bukovec

Simona Žvanut
Objavljeno v reviji Mentor, februar 2017

—

Med oktobrskim in novembrskim sprehodom po centru Ljubljane ste lahko srečali najnovejšo produkcijo vizualne umetnice Vesne Bukovec na kar treh mestih. Na zid ene izmed hiš v ozki Židovski ulici se je v okviru urbane galerije VideoZid vsak večer projeciral njen video Okrožnica. Le nekaj metrov stran je bil na Vegovi ulici razstavljen triptih njenih risb z naslovom Ne v mojem imenu, in sicer v sklopu programa Mimogrede TAM-TAM-ove Ulične galerije, ki ga je v letu 2016 pripravljal Kino Šiška. Na Metelkovi ulici pa ste si lahko v drugem nadstropju upravne hiše Slovenskega etnografskega muzeja ogledali razstavo Widad Tamimi & Vesna Bukovec: Begunec_ka sem, ki je bil del multimedijskega projekta Evropski spomin organizatorjev Univerze v Perpignanu (FR) in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.[1] Vsi trije projekti odražajo njeno preokupacijo z begunsko tragedijo, ki jo je zelo prizadela kot človeka in umetnico.

Video Okrožnica je minimalistična animacija vrtečega se kroga, v katerem se izpisujejo navidez naključne besede na črko »o«: obnemeti, obupati, odločiti, opogumiti, oditi, ovira, osupniti, ograja, odpreti, občutiti, omogočiti, odločba, odobriti, opora, odpočiti, oprostiti, objeti, obnoviti. Vrteči se krog vas mogoče spomni na trenutke, ko živčni tapkate po tipkovnici, strmite v računalniški zaslon in čakate, da se bosta želeni dokument ali spletna stran končno blagovolila odpreti, toda besede vas nespregledljivo opominjajo na resnično tragično čakanje begunk in beguncev – na mesto v čolnu tihotapcev, na dovoljenje za prehod meje, na azil, na možnost za boljši jutri.

Okrožnica, 2016

Tri risbe Varnost za koga?, Domoljubi, Svoboda za koga? pod skupnim naslovom Ne v mojem imenu so sporočilno še bolj neposredna kritika družbene in politične ksenofobije, ki sta v vsej veličini priplavali na dan med lanskimi množičnimi migracijami begunk in beguncev skozi našo državo. Podobe so evokativne: živi zid policistov v oklepnih uniformah, naša parlamentarna dvorana, ovita z bodečo žico, in shod ljudi s transparentom Ponosni, da sovražimo!. V izbiri barv ozadja prvih dveh risb (svetlomodra in rožnata) lahko iščemo različne pomene, medtem ko je pomladno rumena nad vihrajočimi slovenskimi zastavami nestrpne množice protestnikov sumljivo povedna.

Ne v mojem imenu, postavitev na Ulični galeriji TAM-TAM, Ljubljana, 2016. Foto: Sunčan Stone.

Umetnica je v enem izmed begunskih centrov spoznala pravnico in pisateljico Widad Tamimi, ki je kot prostovoljka pomagala družinam, da so se po ločitvah v policijskih postopkih ob prečkanju meje v centrih zopet našli. Widad je začela zapisovati njihove zgodbe in v iskanju načina, kako čim bolj zaščititi dostojanstvo ljudi, se je namesto za fotografijo odločila za sodelovanje z vizualno umetnico. Vesna je tako dvanajst zgodb opremila z unikatnimi risbami, ki so vsak teden med januarjem in aprilom 2016 izhajale v časopisu Delo. Po besedah ustvarjalk je bil njun namen približati človeško stisko ljudi na begunski poti in se tudi tako spopasti s predsodki in strahom pred tujci, ki se v družbi širijo prek medijev, družbenih omrežij, spleta in politike. Številni osebni odzivi bralcev (in gledalcev) so s pretresenostjo, žalostjo, obupom ali ogorčenostjo nad celotno situacijo dokazali, da sta se vsaj za spoznanje približali svojemu cilju. Serija je doživela za naše razmere velik odziv, saj je bila predstavljena na več razstavah v različnih krajih, konec novembra tudi v Ribnici, kjer je Vesna razstavljala grafično mapo petih izbranih motivov v tehniki sitotiska. Celotni projekt je bil decembra predstavljen tudi na 17. mednarodnem festivalu sodobnih umetniških praks Pixxelpoint v Novi Gorici in Gorici.

ilustracija zgodbe Ajša, 2016

Tema begunske krize – težka, a morali sva jo načeti. V zadnjih letih namreč v polju umetnosti opažam vedno večje zanimanje zanjo; dotaknila se je literature, gledališke, vizualne in intermedijske umetnosti. Ne le pri nas; se še spomnite razvpitega projekta kitajskega umetnika Ai Weiweija, ki je spomladi 2016 pripeljal koncertni klavir v begunsko taborišče Idomeni na grško-makedonski meji, da je nanj zaigrala begunka iz Sirije? V svoji izjavi za javnost je povedal, da bo umetnost premagala vse vojne. Resno? Ali to v 21. stoletju res še vedno verjamemo? Ne glede na vso simboliko belega klavirja, blata in dežja, v katerem je igrala mlada Sirka, se nisem mogla znebiti občutka, da bi s premraženimi prsti verjetno raje prijela papirje za odobritev nadaljevanja potovanja k možu v Nemčijo.

Z Vesno sva se tako zapletli v dolg pogovor o etičnih vprašanjih umetniških projektov, ki se ukvarjajo s socialno občutljivimi temami, vse od begunske krize, nasilja, rasne, seksualne, verske ali ideološke nestrpnosti. Zakaj begunci? »Težko si predstavljam delati umetnost in ignorirati nesprejemljive stvari, ki se dogajajo okoli nas. Hkrati pa se stalno sprašujem, kje je meja, da tuje nesreče ne izkoristiš za svoj delovni proces, ki poteka z neke varne in priviligirane pozicije. Kdaj prestopiš to mejo? Če pomisliš, koliko logistike in denarja je bilo treba za projekt Ai Weiweija? Kaj vse bi s temi sredstvi lahko naredili za ljudi, ki so nujno potrebovali vodo in hrano? Menim, da je to primer umetniškega projekta, ki je vsekakor prestopil to mejo.« Njeno delo se občasno povezuje tudi s kontekstom angažirane umetnosti: »Res je, vendar je to po mojem mnenju zelo spolzek teren. Z delovanjem v polju umetnosti se že samodejno umakneš iz resničnega življenja. Tvoje delo takoj izgubi angažiranost, podvrženo je estetizaciji in samopromociji, kar razstava končno tudi je. Če želiš delati konkretne družbene spremembe, tega ne moreš početi v umetnosti, ampak moraš vstopiti v realno življenje.«

In to je med vstajami v letih 2012–2014 tudi naredila: kot ena od soustanoviteljev Mreže za neposredno demokracijo se je polno angažirala za idejo aktivnega državljanstva. Pridružila se je tudi organizacijski ekipi skupine Šesti maj (v kateri je bilo poleg MND še nekaj drugih skupin in gibanj), s katero so organizirali tri ljudske skupščine. Po zamrtju vstaj, razprtijah v gibanju in »politizaciji« nekaterih skupin in posameznikov je sledilo obdobje resignacije in razočaranja nad tem, da ne bo ne družbene ne politične spremembe. A po naključju sta jo v tistem času k sodelovanju ponovno povabili kuratorki mednarodnega projekta kolektivnih videokolažev FemLink. Tokrat za produkcijo novega videa na temo protesta. Nastal je štiriminutni video Unbearable, v katerem se na črnem ozadju izpisuje umetničin seznam stvari, ki so zanjo neznosne in vredne protesta. Brez podob, le zvok in bele črke. »Svoje politične dejavnosti med vstajami nisem prenesla v polje umetnosti ravno zato, ker nisem hotela izgubiti realnega političnega naboja. Ko sem celotno izkušnjo s časovno distanco vsaj malo predelala, sem lažje podala določen komentar.« Video je znotraj njenega opusa posebnost prav zaradi osebnoizpovedne komponente, ki zaradi močnega občutka deziluzije deluje zelo čustveno, zlasti zato, ker izvira iz dejanskega političnega poskusa – nekaj spremeniti. Zgodba je dobila še ironičen epilog, ko sta kuratorki delo zavrnili z obrazložitvijo, da je to le manifest, in umetnici predlagali, naj doda kakšne podobe, da bo video bolj »umetniški«. Vesna je idejo zavrnila, Unbearable se ni uvrstil v selekcijo in nič se ni spremenilo.

The Unbearable, 2014

Manifestna izjava tega videa nas lahko spomni na njen prvi video z naslovom Why Do I Do This? iz leta 2001. V videokolažu podob iz filmov in dokumentarnih filmov na lahkoten in igriv način tematizira pomen dela Andyja Warhola za poznejši razvoj sodobne umetnosti. Delo je mogoče brati tudi kot vstop v umetničino prakso, izjavo o njenem odnosu do ustvarjanja in vprašanjih, ki si jih je začela zastavljati po koncu študija: »Warholove izjave so argumenti za vsakršno dejavnost na področju umetnosti, ki pa ni vedno nujno tudi jasna in transparentna, lahko je celo povsem zmedena in brez pomena. Na vprašanje, ‘zakaj to počneš’, lahko vedno odgovoriš z ‘ne vem’.«

Why Do I Do This?, 2001

Prva umetniška dela je namreč zaznamovalo razmišljanje o njeni družbeni in umetniški identiteti skozi (večna) vprašanja o naravi, vlogi in smislu umetnosti. Področje zanimanja je sčasoma preusmerila na raziskovanje vplivov potrošniške družbe in diktata pozitivne psihologije na oblikovanje naše identitete: gonja za srečo in uspehom, pretirano ukvarjanje s svojim videzom in zdravjem, prelaganje odgovornosti za svoje ravnanje in usodo na druge ljudi ali celo astrologijo. Med morda najbolj prepoznavnimi velja omeniti serijo 37 risb Positive Illusion (2009) ali pa serijo 7 risb How to Fail Successfully (2011), vsi s kroničnim pomanjkanjem samozavesti in samozaupanja pa se bodo zagotovo našli v seriji 8 3-delnih risb I am aware of the possibility to be misunderstood (2011).

iz serije risb How to fail successfully, 2011

Vzporedno z razvijanjem svoje prakse pa je Vesna Bukovec vse od leta 2002 skupaj z Lado Cerar in Metko Zupanič razvijala tudi obsežnejše raziskovalne participatorne projekte, v katerih so spodbujale premislek zlasti o naših medosebnih odnosih, vsakodnevnem življenju in umetnostnem sistemu. Po šestih letih delovanja so svoje sodelovanje formalizirale z ustanovitvijo umetniške skupine KOLEKTIVA. Ravno v teh mesecih pripravljajo nov projekt Glej, kje hodiš, mobilno aplikacijo, ki bo na podlagi čustvene geografije omogočala drugačen pogled na različne prostore in lokacije na zemljevidu Ljubljane. Projekt nastaja v okviru platforme Special Place in the City, ki jo KOLEKTIVA razvija že od 2004.

Za njeno umetniško prakso je značilno, da vedno izhaja iz svojega okolja; prvih nekaj let predvsem družbenega, zadnja leta pa se je osredotočila na socialnega in političnega. To ima posledico tudi v izbiri umetniških strategij, saj zanjo značilno ironijo, apropriacijo, repeticijo in eklekticizem nadomešča z vedno bolj neposrednimi izjavami, celo pozivi. Pri nekaterih delih v zadnjih letih se je celo odrekla vsebinski večpomenskosti, da bi dosegla sporočilno jasnost in udarnost. V seriji osmih črno-belih risb s skupnim naslovom Na čigav račun namreč na skoraj agitacijski način opozarja na ceno naših vsakodnevnih navad in užitkov, ki jo plačujejo mučene živali in izkoriščani delavci. Zanimalo me je, kaj je bil njen namen: »Pred desetimi leti sem na neki način še želela naivno verjeti, da umetnost lahko vpliva na ljudi … Danes si ne delam več utvar, da bi lahko s svojim delom dosegla spremembo pri ljudeh. Če neki grozljiv problem izpostaviš na tako ekspliciten način, mogoče dosežeš to, da se človek ustavi, malo zamisli nad absurdnostjo zadeve in gre naprej.« Tudi ilustracije zgodb o beguncih so prelomne na več načinov; njene risbe so bile vedno ironične, s kritično noto so izražale nestrinjanje in posmeh – pri tej tematiki je bilo to nemogoče. Do nekaterih stvari enostavno ne moreš več imeti distance. Hkrati je v risbe prvič vključila tudi barvo, kar je potenciralo njihovo čustveno in empatično noto.

iz serije risb Na čigav račun, 2015

Redkost in posebnost umetniške prakse Vesne Bukovec vidim v dosledni istovetnosti umetniških in življenjskih nazorov. V tem smislu se mi zdi ukvarjanje z begunsko tematiko logično nadaljevanje razvoja njene umetniške prakse, ki je smiselno in postopoma prehajalo iz radovednosti in igrive sproščenosti v vedno večji obup in ogorčenost. Veganstvo, politični aktivizem, slog življenja in način razmišljanja se v njenem delu transparentno prepletajo – nevidno pa je nekaj, kar lahko zaznate šele, ko jo spoznate. Stalen strah in samokritičnost, ali je kot umetnica mogoče sama prestopila tisto mejo, ali je kot človek storila dovolj? Ne verjame, da umetnost lahko spreminja svet, a je po mojem mnenju pustila odprta vrata možnosti, da ga lahko, le na bolj posreden in dolgoročen način.

—

[1] Kot del projekta je nastala študija Ksenije Vidmar Horvat:
Evropski spomin in vizualizacija travme: vloga umetniške reprezentacije v medijskem projektu »Begunec_ka sem«
(Arts & Humanitas, Revija za umetnost in humanistiko, Migracije, letnik 10, št. 2, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2016

—

Dela omenjena v besedilu:

• video Okrožnica
• serija risb Ne v mojem imenu
• ilustracije zgodb Begunec_ka sem
• grafična mapa V iskanju svobode (Ecce homo)
• video The Unbearable
• video Why Do I Do This?
• serija risb Positive Illusion
• serija risb How to Fail Successfully
• serija risb I am aware of the possibility to be misunderstood
• serija risb Na čigav račun
• mobilna aplikacija Glej, kje hodiš (KOLEKTIVA)
• platforma Special Place in the City (KOLEKTIVA)

—

Besedilo je bilo objavljeno v reviji Mentor, letnik 38 / št. 1, JSKD, februar 2017.