V iskanju človečnosti

Petra Čeh

—

Ajsa

Zgodbe imajo svojo vizualno spremljavo izpod rok Vesne Bukovec. Ilustracije so zgovorne brez besed. Poudarjajo najintimnejši trenutek zgodbe in to na najenostavnejši način: z izčiščenimi linijami, s premišljeno kompozicijo ter ponekod zgolj s ploskovitimi podobami. Temu se pridruži še skromen izbor barv, omejen na zgolj dve, največ tri barve. Najmočnejše zgodbe ne potrebujejo močne podpore likovnih elementov, do izraza pridejo ravno zato, ker je podoba preprosta. Gre za odlično vzpostavljen umetniški tandem: »Z Vesno Bukovec sva se srečali v begunskem centru in od takrat sodelujeva. Njene risbe niso posnetki; s fotografsko lečo bi vdrla v njihovo dostojanstvo. Zato sem izjemno počaščena, da imam priložnost sodelovati s tako nadarjeno in senzibilno avtorico, kakršna je Vesna.« V delih Bukovčeve sicer vedno zasledimo kritiko, sama pravi, da ne gre toliko za iskanje empatije, temveč ogledalo družbi. Patologije v družbi postanejo kot metuljev efekt, ena se nanaša na drugo, spet druga na tretjo, dokler ne ugotovimo, da je nastala verižna reakcija. Ne gre se torej čuditi, da se po vseh temah, ki se jih je v svojih delih dotaknila, trenutno ukvarja z begunsko problematiko in jo na svoj način skuša osvetliti drugim. Zaveda se, da želi politika odgovornost vedno bolj preložiti na posameznike, ki se potem zatekajo k ‘instant pozitivni’ psihologiji, pretirani uporabi družabnih omrežij ali potrošniški mrzlici. Pritisk odgovornosti se v družbi prelevi v pasivno spremljanje in nemo komentiranje, ni pa množičnega aktivizma, če pa že je, lahko kmalu zapade v aktualiziranje lastnega ega. To je Vesno Bukovec spodbudilo, da je ustvarila serijo z naslovom Obljubim, da bom spremenila svet, ampak le, če bo to storilo 10 drugih, navezano na potuho, ki jo imamo ljudje, ko na toplem preko TV/PC-zaslonov spremljamo dogajanje okoli sebe, namesto da bi aktivno začeli spreminjati svet. Sama doda, da seveda to nikakor ni enoznačno in da so tudi družbena omrežja povzročila že veliko konkretno izvedenih akcij. Kot sodobna umetnica, ki družbi nastavlja ogledalo, pa seveda ravno zaradi tega marsikdaj naleti tudi na nerazumevanje, celo »odklonilen odnos ‘laikov’ do sodobne umetnosti«. Umetnik tako lahko hitro postane tujec v lastni državi, v družbi, ki ga obdaja, morda celo v svetu umetnosti.

—

VESNA BUKOVEC O …

Ali ima umetnost (literatura/likovna um. …) pomembno vlogo pri ozaveščanju družbenih problemov?
»Umetnost si vzame svobodo, da lahko na kakršen koli način govori o kateri koli temi. To pomeni, da lahko tudi na zelo oseben način predstavi družbene probleme in stiske sočloveka. Če se mora novinarstvo držati določenih stanovskih pravil in je zavezano uredniku, naročniku in zakonom (npr. t. i. uravnoteženo poročanje), pa lahko umetnost veliko bolj kritično in poglobljeno predstavi problem, postavlja vprašanja in zavzema stališča.«

Ali je lahko nacionalna vsebina v umetnosti problematična?
»Vse je vedno potrebno pogledati v širšem kontekstu in enako velja tudi za umetnost. Časi, ko je bila nacionalna, narodnobuditeljska vsebina v umetnosti dobrodošla, so bila specifična zgodovinska obdobja, ko sta se narod in država šele vzpostavljala ali pa jima je grozilo uničenje (npr. obdobje NOB). Takrat je bila taka vsebina tudi kritična do aktualne družbene realnosti. Danes, ko je Slovenija polnopravna članica Evropske unije in celo članica Nata, pa je vsako poudarjanje nacionalnosti, predvsem v smislu ločevanja ‘nas’ od ‘drugih’, skrajno problematično. Novodobni rasizem namesto na ločevanju ras temelji prav na ločevanju kultur. Populistično poudarjanje negativnih razlik v kulturi in življenjskih navadah širi strah, neti sovraštvo in napeljuje k nasilju. Da, nacionalna vsebina v umetnosti danes se mi zdi skrajno problematična.«

Je težje umetnikom, ki so v svojem ustvarjanju neposredno kritični?
»Verjetno se je veliko lažje ograditi od sveta in zaprt v ateljeju ustvarjati nek lastni svet in estetiko. Takšno ustvarjanje je lahko tudi nekakšna avtoterapija, ki pomirja. Neposredna kritika dogajanja v družbi v kontekstu umetnosti pa od ustvarjalke ali ustvarjalca terja nekaj napora in tudi etičnih odločitev. Družbena kritika je namreč lahko tudi zelo problematična, saj je meja med opozarjanjem na krivice in njihovim izkoriščanjem za lastno umetniško promocijo zelo tanka in včasih celo zabrisana.«

—

Zgornji besedili sta del spremljevalnega besedila v katalogu ob razstavi V iskanju človečnosti. Nika Autor, Widad Tamimi & Vesna Bukovec, ki je bila na II. gimnazija Maribor/DrugaGalerija, aprila 2016.

Katalog (pdf)

Informacija o razstavi

—

Dela omenjena v besedilu: