Vesna Bukovec: Briga me za konec sveta / I am not bothered with the end of the world
Anja Zver
—
V izbranih delih, ki so na ogled ob samostojni razstavi Vesne Bukovec, avtorica razpira kritičen pogled na militanten odnos političnih sistemov do migrantov, tragični odnos posameznika do sočloveka, potrebnega pomoči, na populizem, t.i. »fake-news« in sovražen govor. Nekatere grafike in risbe na razstavi so jasen odziv na aktualno dogajanje v Zahodnem svetu, vezanim na begunsko krizo, na politične ter družbene proteste nanjo v zadnjih dveh letih (V iskanju svobode (Ecce homo), Eksploanacija, Ne v mojem imenu idr.) in na nedavne volitve ameriškega predsednika (Demokracija danes).
Demorkacija danes, galerija Simulaker, 2018, foto: Kaja Grojup
Že z naslovom I am not bothered with the end of the world (Briga me za konec sveta) razstava nagovarja nas – posameznike, ki kreiramo sodobno družbo – in skozi izbor preteklih in novih umetniških del odpira vprašanja o vizijah sodobne družbe: vprašanja o (ne)človečnosti, harmoničnem delovanju, empatiji, sprejemanju sočloveka, skrbnosti, vprašanja o lastni politični vlogi, sovraštvu, revščini, obupu, neskladjih.
Za razstavo v Galeriji Simulaker sta nastali novi deli: serija 19 risb z naslovom Briga me … (I am not bothered …) in ročno izdelani čokoladni bomboni s sporočilom (Sladka pozaba).
Briga me … (I am not bothered …), galerija Simulaker, 2018, foto: Kaja Grojup
Risbe, ki sledijo na roli papirja, so avtoričina opažnja sedanjega družbenega odnosa do tragičnih dogodkov človeških migracij, o katerih so nekaj let mediji bučno poročali, ob katerih so se skupine ljudi združevale v proteste ZA ali PROTI, ob katerih smo posamezniki, državljani doživljali šok za šokom. Povsem običajno je, da sčasoma tudi najhujše človeške tragedije zbledijo, nekatere z generacijami, na druge smo si primorani nadeti čustveni oklep, da »preživimo« narek časa, se lahko prepustimo sodobnim užitkom življenja ali se soočamo z lastnimi tegobami. Risbe so nemoralizirajoče podobe našega početja, ki se je po neutišnih krikih o mograntski krizi, vrnilo na ustaljene tirnice.
O delu Sladka pozaba je avtorica sama zapisala:
“S čokolado ponavadi povezujemo pozitivne, prijetne občutke. Z njo se sladkamo, in tolažimo. Podarjamo jo kot znak ljubezni, naklonjenosti ali zahvale. Čokolada naj bi bila protipol trpljenju. Izkoriščanje ljudi in narave (premalo plačana delovna sila, suženjsko otroško delo, uporaba pesticidov in drugih kemikalij) je prisotno že ob pridobivanju surovin za čokolado. Večina čokoladnih izdelkov, ki so naprodaj v trgovinah, je narejena iz mlečne čokolade, kar razširi obseg izkoriščanja in trpljenja tudi na živali.
Sporočilo, ki je ovito okrog bonbona, užitek ob sladkanju spremeni v neprijetno izkušnjo, ki pa jo pozabimo tako hitro, kot zmečkamo in odvržemo papirček. Prav tako, kot odmahnemo z roko, ko slišimo o trpljenju, ki se dogaja drugim.”
Sladka pozaba, galerija Simulaker, 2018, foto: Vesna Bukovec
—
Besedilo je nastalo ob samostojni razstavi v Galeriji Simulaker v Novem mestu, marca 2018.
Arhiv
Search
Artists
Galeries and Institutions
- ArtFem.TV
- Culture.si
- Galerija Alkatraz
- Hiša kulture v Pivki
- International Centre of Graphic Arts (MGLC)
- Museum of Modern Art (Moderna galerija)
- Odprta zbornica za sodobno umetnost
- Outcasting
- P74 Center and Gallery
- Photon Gallery
- SCCA-Ljubljana
- Simulaker
- Škuc Gallery
- The Bring In Take Out Living Archive
- The Gallery of Fine Arts Slovenj Gradec (Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec)
- Umetnostna galerija Maribor (UGM)