Vesna Bukovec

Vesna Bukovec: Od splošnega k posameznemu

Monika Ivančič Fajfar

—

Dialog razstavljenih ciklusov There is no society without spectacle* in Ali me nočete, ker sem kritična odpira vprašanja o identiteti posameznika in vlogi posameznika v družbi, hkrati pa poudarja funkcijo umetnosti pri iskanju odgovorov na aktualna družbena vprašanja.

Vesna Bukovec nas s ciklusom osmih risb spomni na delo Družba spektakla (La Société du spectacle, 1967) francoskega marksističnega misleca Guya Deborda.** Niz s spleta vzetih primerov »družbenega spektakla« ilustrira tezo, da spektakel ni skupek podob, ampak medosebni družbeni odnos, katerega posrednik so podobe. Identitetne vloge posameznikov se vselej spreminjajo glede na določeno družbeno situacijo in tako oblikujejo skupno identiteto množic; bodisi so to gledalci teniškega turnirja ali obiskovalci rock koncerta, protestniki na Wall Streetu ali vstajniki na slovenskih cestah, množica, ki čaka na hrano, ali množica, ki čaka novi iPhone, delavci tovarne v stečaju ali šolarji pri molitvi.

Iz serije There is no society without spectacle, 2011, 2013

Risbe iz ciklusa Ali me nočete, ker sem kritična so referenca na strip z naslovom Tinza konceptualnega umetnika Marka Pogačnika.*** Petinštirideset let kasneje je družbena vloga ženske še vedno podvržena stereotipom. Vesna Bukovec jo problematizira v seriji šestnajstih podob z napisi, ki na gledalca naslavljajo vprašanja: Ali me nočete, ker … sem ženska, kritična, naivna, depresivna, ker živim v revščini, imam lastno mnenje, pričakujem otroka, ker nisem mlada in lepa, ne jem dovolj zdrave hrane in podobno.

Iz serije Ali me nočete, ker sem kritična, 2012

Banalne ilustracije ob vprašanjih poglabljajo nelagodje gledalca. Namesto produkcije novih podob se Vesna Bukovec odloči za recikliranje in prerisovanje iz neskončne zaloge spletnih podob. To so fotografije, ki ilustrirajo raznolike medijske vsebine in pod katerimi v drobnem tisku nemalokrat preberemo »slika je simbolična«. Tako avtorica konceptualna izhodišča, da je umetnost bolj delo duha kot ročne izurjenosti, sooči z aktualnim stališčem o medijski onesnaženosti s podobami.

Recikliranje podob se sklada z recikliranjem družbenih stereotipov. Rutinska, neosebna in tehnicistična risba s tušem na papir formata A4 poudarja osredinjenost na vsebino in kaže na univerzalnost upodobljenega. To gledalcu omogoča poistovetenje. V ozadju na videz nevtralne risbe torej ni le ironija, cinizem in družbena kritičnost, temveč tudi osebno sugestivna sporočilnost.

* Ni družbe brez spektakla. **Guy Debord: Družba spektakla. Komentarji k družbi spektakla. Panegirik, Koda, 1999. ***Marko Pogačnik: Tinza, strip, objavljen v Problemih, št. 83–84, str. 672–702, 1969.

—

Zgornje besedilo je del spremljevalnega besedila ob skupinski razstavi Ideja telesa, ki je bila v galeriji Rika Debenjaka, novembra 2014.

Zloženka razstave (pdf)

Informacija o razstavi

—

Dela omenjena v besedilu:

• Ali me nočete, ker sem kritična, 2012
• There is no society without spectacle, 2011