Vesna Bukovec

Vesna Bukovec: Risbe

Vasja Nagy

—

Risba je najosnovnejši način, ki mišljenje prevaja v zunanjo vizualno podobo. Tudi z zelo preprostimi sredstvi, kot je na primer tanka črta, lahko predstavi, ponazori, prikaže tudi zelo zapletene koncepte iz katerega koli področja človeškega vedenja. Zaradi preprostosti izvedbe in hkrati možnosti izrazne kompleksnosti, se pogosto uporablja kot prvinsko in neposredno komunikacijsko sredstvo med miselno ustvarjalnostjo in refleksijo. Za podobe, ki nam pomagajo razumeti in pomniti, se je uveljavil izraz miselni vzorec. V vizualnih umetnostih je risba pogosto osnovni vzorec za izvedbo končnega dela. Zaradi zmožnosti jasnega in polno pomenskega izraza pa je pogosto tudi sama končno delo. Nekateri umetniki jo izberejo kot svoj medij ravno zato, ker omogoča s preprostimi sredstvi pokazati vse, kar je potrebno.

Vesna Bukovec je že od njenih prvih risb namenjenih javnosti zvesta preprosti črti. Brez senčenj in iluzije prostora ustvarja polno pomenske podobe. Čeprav so včasih nekoliko konceptualne, so kot same estetska celota in ne potrebujejo posebnega konteksta. Motive izbira z medijskega sveta interneta, televizije, priljubljenih revij, kar lahko opazimo tudi v njenih videih. Z njimi pa obravnava predvsem teme, ki se nanašajo na potrošniško družbo hipnega zadovoljstva in nekatere frustracije, ki jih življenje v takšni družbi povzroča v posamezniku. Risbe so polne humorja a hkrati realno trpke. Kažejo se kot ogledalo družbe, ki je ukrivljeno tako, da poudari določeno lastnost, določena razmerja. Risbe Vesne Bukovec so svojevrstne karikature in z vključevanjem besedil v rokopisu, spominjajo včasih tudi na strip. Pisani jezik je vedno angleški. Na prvi pogled se mogoče zazdi, da se je avtorica odločila zanj iz razloga, na katerega je leta 1992 Mladen Stilinović pokazal s prstom, ko je izjavil, da umetnik, ki ne govori angleško, ni umetnik. Morda je ta izjava tudi res vplivala na njeno odločitev. Vendar, če v tem kdo vidi lahko rešitev za hitro slavo ter se zadovolji s cinizmom konteksta, naj se vpraša ali mogoče izbira jezika ni konceptualni del umetnine kot take in s tem Stilinovićevo izjavo parafrazira. S tem poudarja predvsem cinizem družbeno-politično-ekonomskega stanja v sodobni, globalizirani družbi.

Iz serije I am aware of the possibility to be misunderstood, 2011

Na pregledni razstavi risb Vesne Bukovec je predstavljenih šest ciklov iz časa zadnjih štirih let. Glede na način obravnave posameznika v družbi jih lahko razdelimo v dve glavni skupini. V eni skupini je posameznik obravnavan kot nesamozavestna in neemancipirana a samostojna celica, v drugi pa je posameznik osnovni in aktivni, čeprav včasih s pasivnostjo, gradnik frustrirane in frustrirajoče družbe. V prvo prištevam Positive Illusion (2009), Their True Nature (2010) ter How to fail successfully (2011), v drugo pa I am aware of the possibility to be misunderstood (2011), There is no society without spectacle (2011) ter Ali me nočete, ker sem kritična (2012).

Iz serije Their True Nature, 2010

V Their True Nature je med risbo in besedilom dialog v dadaistični maniri. Informacije, ki jih dva elementa podajata, delujejo med seboj nezdružljive, vendar z njimi eden drugega osmišljata. Prepis besedila priljubljenega horoskopa na internetu vzpostavlja absurdno razmerje z risbo zgoraj, ki nima nobene zveze z znanimi astrološkimi znamenji. Povezani sta dve navidezno nezdružljivi ikonografiji, kar pokaže na absurdnost verjetja v internetni orakelj. Slednjemu je laže verjeti, ker se sklicuje na veliko starejšo mitologijo. Tudi v Positive Illusion se avtorica posveča svojevrstnim religioznim vidikom vsakdanjega življenja. Pod pesimistično karikaturo, ki spominja na izreke Murphyjevih zakonov, so na njih navezujoča se vprašanja, z možnostjo odgovarjanja v petih stopnjah strinjanja. Gre za vprašanja iz psiholoških testov, ki jih nekatera podjetja uporabljajo pri kandidatih za delovno mesto. Prav tako pa spominjajo na podobne teste, ki jih objavljajo razne revije. Te ponujajo na koncu površne opise, ki so navadno po točkah razvrščeni v nekaj kategorij in podobno kot horoskopi vedno zadenejo. How to fail successfully je serija risb, ki s prikupnim cinizmom podaja navodila, po katerih zagotovo pridemo do želenega cilja. Po vzoru številnih priročnikov, ki se predstavljajo kot revolucionarni voditelji v boljše in uspešnejše življenje. Besedilo je napisano z jasnostjo navodil za uporabo preprostega gospodinjskega pripomočka, risba nad njim pa nazorno kaže, kako naj bi izvedba izgledala. V ospredju sta visoko vrednotena koncepta uspeha in sreče, ki v sodobni družbi posameznikom povzročata marsikatero stisko. V strahu pred neuspehom se oseba pogosto zavaruje tako, da se s težavo ne spoprijema in izgovore ter tolažbo išče v samodestruktivnosti.

Iz serije How to fail successfully, 2012

Cikel Ali me nočete, ker sem kritična je nastal kot referenca na strip Tinza Marka Pogačnika iz leta 1969, ki je sredi seksualne revolucije kritično in stereotipno prikazoval lastnosti, ki v takratni družbi za žensko niso bile sprejemljive. Dobrih 40 let kasneje se pogled moškega na žensko v družbi še vedno ukvarja z lastnostmi, ki so za žensko neprimerne. Predvsem zato ker se ujemajo z modeli, ki jih vsiljujejo mediji in ki predvsem v moškem nagovarjajo željo. Risbe, ki jih druži naslov I am aware of the possibility to be misunderstood, imajo obliko stripa v treh slikah, na katerem je silhueta ženske v majici z napisom. Takšni napisi navadno veljajo, da izražajo počutje in mnenje svojega lastnika. So kot stripovski oblački tudi v resničnem življenju in ne le na papirju. Oseba tu ne izraža boja, veselja ali zabave, temveč  lastne frustracije v namišljenem dialogu z družbo in predvsem v strahu pred neuspehom in nesprejemljivostjo. There is no society without spectacle prikazuje množice ljudi na tribunah športne prireditve, pri molitvi, na protestu, pri čakanju na delitev hrane in začetek prodaje novega telefona. Podobe, ki so povzete po fotografijah na Internetu, predstavljajo posameznika neposredno kot del družbe. V ostalih ciklih risb Vesna Bukovec neposredno nagovarja posameznika kot tistega, ki se v družbo sam vključuje. Z njim ravna kot v iluzijo samozavedanja zavedeno osebo, ki hoče verjeti v srečo. Posameznik že obstaja, saj se kot gledalec identificira skozi svojo dejavnost gledanja in je v vsaki risbi tudi sam vključen. Tukaj pa se mora poiskati, najti svoje okolje, v katerem se lahko identificira, kot del množice, del družbe. Kritičen obrat pri tem pa je ravno v trditvi, da ni družbe brez spektakla, ki poudari odtujenost. Iskanje sreče in večno udobje spet odmakne za dva koraka stran. Samo toliko, da ohrani željo.

—

Besedilo je nastalo ob pregledni razstavi risb Vesne Bukovec v Galeriji Domžale, aprila 2013.

—

Dela omenjena v besedilu:

• Ali me nočete, ker sem kritična, 2012
• There is no society without spectacle, 2011
• How to fail successfully, 2011
• I am aware of the possibility to be misunderstood, 2011
• Their True Nature, 2010
• Positive Illusion, 2009

—

Informacija o razstavi