Vesna Bukovec: V iskanju svobode (Ecce Homo), grafična mapa

Vesna Bukovec: V iskanju svobode (Ecce homo), grafična mapa, barvni sitotisk (tisk grafik: Slavko Pavlin / grafični atelje za sitotisk in litografijo, MGLC, Ljubljana), 70 x 50, ročno izdelana vložna mapa (Dejan Koban), edicija 10

»Glej človeka!« je po latinsko zaklical Poncij Pilat, ko je razjarjeni množici predal prebičanega, zvezanega in s trnjem okronanega Kristusa. Množica je odločila o usodi trpečega, Pilat pa si je, kot vemo, umil roke. Ve se, kdo je v zgodbi o beguncih danes oblastnik in kdo trpeči. Večina nas je med množico, a ta menda odloči, kdo bo križan.

Grafična mapa Vesne Bukovec V iskanju svobode (Ecce Homo), 2016 je del umetniškega procesa sodelovanja umetnice z italijansko pisateljico Widad Tamimi. Ta je jeseni in pozimi 2015/2016 kot prostovoljka v begunskih centrih pomagala združevati družine, ki so jih v policijskih postopkih ob prečkanju meje ločili, kot pisateljica pa je zapisovala njihove zgodbe. Ker s fotografskim aparatom ni želela posegati v dostojanstvo ljudi, je povabila vizualno umetnico Vesno Bukovec, da jih opremi z risbami. Zgodbe in risbe so bile objavljene v časopisu Delo, prikazane so bile na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju, razstavi Hiša na hribu 2016 / Marjeta in Zmaj v Žlebeh pri Medvodah pa na Festivalu Sanje v Medani in drugje.

Cilj, ki mu sledi umetniški projekt je »pokazati in približati človeško stisko ljudi na begunski poti, ki poteka tudi čez našo državo, in se na tak način spopasti z negativno podobo in strahom pred tujci, ki se v družbi širi preko politike, medijev in spleta.«[1]: »Bojim se hrupa in bojim se glasov, bojim se lastnega dihanja in bojim se žvrgolenja ptic. Ni miru, jaz nimam miru. Nič več. Otroci, ne veste, kaj se je zgodilo, jaz pa se oklepam vaše nedolžnosti. Tisto, kar vam prinašam, je ena sama bolečina in groza. Otroci moji, kako naj vam povem: edino jaz sem preživela,«[2] pripoveduje begunka Ajša. Država odgovarja: »Vlada si v pripravah na morebiten povečan migracijski pritisk in pri vzpostavitvi sprejemno-registracijskih centrov ob meji s Hrvaško ves čas prizadeva za rešitve, ki bodo v čim manjši meri vplivale na življenje prebivalcev, hkrati pa zagotovile nemoteno delovanje države.«[3]

Grafična mapa Vesne Bukovec je umetniška reakcija na človeške stiske, prav takšna, kot jo lahko pričakujemo od likovne umetnice ali umetnika: pokončna, angažirana, pa vendar osebna.

Ni vprašanje, ali je potrebno begunce sprejemati ali ne, ali kako bi morali z njimi ravnati. Vse to je zapisano že v Ženevski konvenciji o statusu beguncev, ki sega daleč, v povojno leto 1951, ko so se vsi prebivalci Evrope še dobro spominjali grozot, saj so ji občutili sami. Večina zapisov govori o tem, da je treba z begunci ravnati enako ali bolje kot s pripadniki svojega naroda. Povsem jasno je torej, kaj in kako.

Ko država, v želji, da bi pomirila razjarjeno, prestrašeno in potlačeno množico, to prevede v svoj jezik ni niti kanca verjetnosti, da bo prebudila empatijo sodržavljanov in niti, da o beguncih razmišlja kot o trpečih posameznikih. Pravi takole: »Evropa se sooča z množičnim prihodom beguncev, ki bežijo s svojih domov pred konflikti in vojnami, ker je njihovo življenje in življenje njihovih otrok ogroženo. Na begu so družine z otroki, mnogi so visoko izobraženi in govorijo angleško. Prihajajo v stiski, želijo le zavarovati svoja življenja, in potrebujejo našo pomoč. Večina ne želi ostati v Sloveniji, ampak želi oditi naprej, v druge države članice EU.«[4]

Zgodba, ki jo upodobi Vesna Bukovec in zapiše pisateljica, je drugačna: »Poslovili smo se v pristanišču, potem ko si mi pomagal, da sem otrokoma nadela rešilne jopiče, onadva pa sta se ti obešala okoli vratu in te prosila, da bi ostal z nami. Nadela sva jima tudi rokavčke, da bi bila bolj varna. […] Gledam oči petletne deklice, ki jih je prekrila koprena starosti. Najino prvo dete. Kaj vse sva si želela in načrtovala zanjo. V devetih mesecih, ko sem jo nosila pod srcem, sem ji sešila oblačilca iz zlata in sanj. Zdaj je za nami ostal kovček pepela. Umazani smo. Že nekaj dni krvavim, a nimam ničesar, da bi se preoblekla. Čutim, da imam hlače vse do kolen prepojene s krvjo, in se sama sebe sramujem.«[5]

Zapis in podoba (tokrat v obliki grafične mape) obstajata zato, da se ohrani spomin na zgodbe ljudi, ki bodo v obči zgodovini skrite za besednimi zvezami kot so ‘smrtne žrtve’, ‘genocid’ ali ‘množična emigracija’ in številkami na kontrolnih točkah poštetih teles. Za rekami ljudi, ki še kar tečejo, sestavljene iz množice trpečih posameznikov, bodo za prihodnost ostale številne podobe in številni zapisi. Svojim potomcem želim kazati in pripovedovati takšne, kakršne se skrivajo tudi v pripovedih, ki sta jih zbrali in priredili Widad Tamimi in Vesna Bukovec.

Petja Grafenauer

[1] Vesna Bukovec, Ilustracije zgodb o beguncih, http://www.vesna-bukovec.net/projekti/ilustracije-zgodb-o-beguncih, ogledano 6. 11. 2016.

[2] Ajša, zapisala Widad Tamimi,

[3] Slovenija pripravljena na morebiten povečan migracijski pritisk, spletna stran Vlade Republike Slovenije, http://www.vlada.si/pomoc_beguncem/, ogledano 6. 11. 2016 (objava 10.10.2016)

[4] Kdo so ljudje, ki prihajajo?, spletna stran Vlade Republike Slovenije, http://www.vlada.si/pomoc_beguncem/kdo_so_ljudje_ki_prihajajo/, ogledano 6. 11. 2016.

[5] Fatima, Šentilj, oktobra 2015, zapisala Widad Tamimi,

Slovensko | English
Kontakt

Vesna Bukovec deluje na področju sodobne vizualne umetnosti.

Je članica umetniške skupine KOLEKTIVA.

Aktualno

Arhiv

Search