Vesna Bukovec: In vendar me briga

Nataša Kovšca

Ali ima umetnost moč, da spreminja svet, odpravlja družbene in socialne nepravičnosti? Iz zgodovine vemo, da je umetnost od nekdaj reflektirala družbenopolitično stvarnost. V dvajsetih letih 20. stoletja so avantgardna gibanja težila tudi h koreniti spremembi družbenega sistema, vendar so se njihovi poskusi vsi po vrsti izjalovili. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da nas družbeno angažirana, provokativna umetniška dela, ki sveta ne olepšujejo, ampak kažejo tudi njegovo temno plat, vznemirjajo in silijo k razmišljanju o realnosti, čeprav nanjo kot posamezniki običajno nimamo vpliva.

Med umetnike, ki se kritično odzivajo na pereče problematike sodobnega časa, sodi tudi Vesna Bukovec. Vizualna umetnica, ki se izraža pretežno z risbo in videom, se je v slovenskem likovnem prostoru v zadnjem desetletju uveljavila z neposredno kritiko družbene in politične realnosti. V svojih vsebinsko zaključenih projektih se ukvarja predvsem s posledicami neoliberalne ideologije, potrošniško naravnano družbo, družbenopolitično realnostjo v slovenski državi, vlogo ženske v sodobni družbi in begunsko krizo. Slednjo je še posebej intenzivno obravnavala v seriji dvanajstih zgodb in digitalnih ilustracij Begunec_ka sem (2015–2016), nastali v sodelovanju z italijansko pisateljico Widad Tamimi. V zgodbah, ki so tedensko izhajale v časopisu Delo, sta avtorici z besedo in podobo približali neizmerno stisko ljudi v begunskih centrih širokemu krogu bralcev. [1]

Pričujoča razstava vključuje več serij risb, ki vsebinsko povzemajo velik del avtoričinega opusa. V ciklu Ali me nočete, ker sem kritična (2012), ki ga je navdihnil strip Tinza Marka Pogačnika iz leta 1969, izpostavi stereotipne vloge ženske v današnji družbi, v kateri postavljajo merila njenega vedênja in pogoje za emancipacijo še vedno moški. V sklopu Na čigav račun (2015) odpira vprašanja potrošnje kot osrednje kulturne prakse sodobnega časa in njenih negativnih posledic za živa bitja in okolje. Potrošnik se namreč ne sprašuje o izvoru materialnih dobrin, ampak zgolj slepo sledi svojim potrebam po dobrem počutju in hedonizmu. Neoliberalizem je tudi izhodišče kolaža z naslovom Kot da (2014), ki z enim stavkom – Nadaljujte, kot da je vse v redu – nazorno ilustrira pasiven odnos ljudi do naravnih, vojnih in drugih katastrof. Avtorica meni, da novice o tragičnih dogodkih sicer v človeku vzbudijo nelagodno občutje, a zgolj za kratek čas, saj nas potrošniška družba sili, da nadaljujemo s svojo gonjo za materialnim dobičkom in uspehom.

Prav ravnodušnost do bolečine drugega je bila tudi izhodišče triptiha koloriranih risb z naslovom Ne v mojem imenu (2016), v katerem se je poglobila v ksenofobičen odnos širše slovenske javnosti in politike do migrantov, ki so množično prečkali slovenske meje. Za njen zadnji risarski cikel In vendar me briga (2019) pa se zdi, da je nekakšen odgovor na pasivnost in brezčutnost širše javnosti do trpljenja drugega. [2] Osrednja tema risb so namreč podobe pogumnih žensk iz zgodovine 20. stoletja in sodobnega časa, ki so se in se še vedno borijo za družbene spremembe ter proti socialnim, političnim in spolnim neenakostim, od sufražetke Emmeline Pankhurst do švedske aktivistke za podnebne spremembe Grete Thunberg, opazimo pa tudi nekaj neznanih obrazov. A ne glede na to, ali gre za znane ali anonimne protestnice, vzbujajo podobe, ki so postale po avtoričinih besedah »simbol boja proti opresiji«, upanje, da je svet vendarle mogoče spremeniti.

Upanje prežema tudi njeno najnovejše delo Ženske prihajajo (2020), hommage istoimenski skulpturi motoristke Dube Sambolec iz leta 1976, ki velja za prvo slovensko feministično umetniško delo. Risba z upodobitvijo kolesark na protivladnih protestih ima več pomenov. Po eni strani povzema letošnje turbulentno dogajanje v naši državi: breme epidemije, vznik tesnobe, poglabljanje socialnih razlik, razkroj demokratičnih vrednot in nasprotovanje politiki sovraštva. Po drugi strani se delo navezuje na zgodovino feminističnih bojev, saj so ženske s kolesom, ki daje občutek svobode in samozaupanja, dokazovale enakopravnost. Aludira pa tudi na nedavno cenzuro založbe Mladinska knjiga, ki je z naslovnice knjige Nepozabne odstranila ilustracijo kolesark, češ da se podoba preveč neposredno navezuje na aktualno politično dogajanje.

Dela Vesne Bukovec ne vsebujejo prikritih sporočil, ampak nagovarjajo gledalca neposredno. Svoje risbe ustvarja po fotografskih predlogah, ki jih premišljeno izbira na svetovnem spletu: najpogosteje v fotobankah – obsežnih zbirkah fotografij v spletnih arhivih, za katere je znano, da prek množičnih medijev pomembno oblikujejo predstave bralcev. V nekaterih ciklih, kot je In vendar me briga, pa prepoznamo tudi ikonične podobe ženskih aktivistk, ki krožijo po množičnih medijih. Avtorica po fotografskih predlogah povzame zgolj bistvene poteze motivov, še posebej geste in obrazne izraze upodobljenih figur, s katerimi učinkovito ponazori svoje misli in sporočila, ki se močno vtisnejo v našo zavest.

__________

[1] Leta 2016 je avtorica izdala tudi grafično mapo V iskanju svobode (Ecce Homo) z izborom petih zgodb.
[2] Naslov cikla in pričujoče razstave In vendar me briga je bil pravzaprav odziv na njeno predhodno serijo risb z ironičnim naslovom Briga me … (2018), v kateri je izpostavila pasivnost ljudi, ki se v vsakdanjem življenju ukvarjamo zgolj z osebnimi težavami, medtem ko se nas širši družbenopolitični problemi ne dotaknejo. V naslovu In vendar me briga pa ni več nobene ironije.

Besedilo je nastalo za katalog ob samostojni razstavi v Galeriji GONG, decembra 2020.

Informacija o razstavi

Slovensko | English
Kontakt

Vesna Bukovec deluje na področju sodobne vizualne umetnosti.

Je članica umetniške skupine KOLEKTIVA.

Aktualno

Arhiv

Search