Vesna Bukovec

Ostrgano za ponovno rabo

Tia Čiček

—

Vesna Bukovec se v celoletnem projektu Ostrgano za ponovno rabo ukvarja s pregledom lastnega arhiva in odnosom do svojih preteklih del. Palimpsest izpostavlja kot analogijo svojega letošnjega delovanja. Stran rokopisa, s katere so besedilo postrgali ali sprali, da so nanjo lahko zapisali novega. Beseda izhaja iz starogrščine in pomeni ostrgano za ponovno rabo. Pergament je bil drag, zato niso zavrgli ničesar. Starega zapisa pa nikoli ni bilo mogoče povsem izbrisati. Pod novimi vrsticami se je ohranil kot sled, ki jo danes beremo kot del iste strani.

Umetnica je svoje risbe večkrat razstavljala predvsem kot povečane digitalne tiskovine. Po vsaki razstavi jih sname s stene, pri tem se natrgajo, med prevozom zmečkajo in poškodujejo, a jih kljub temu shrani. Razlog, pravi umetnica s kančkom humorja, je podoben razlogu srednjeveških pisarjev: material je drag in škoda ga je zavreči. Ostanki so se leta kopičili v stanovanju, kjer je nastajala tudi vsa njena produkcija, na kuhinjski mizi in v formatih, ki jih ta miza dopušča. Šele s prvim lastnim ateljejem, ki si ga od leta 2025 deli z umetnico Ano Čigon, je ta arhiv lahko razgrnila, ga pregledala in začela z njim delati.

Arhiv pa se ne vrača v obliki, v kateri je bil shranjen. Umetnica iz njega izbira posamezne risbe iz različnih preteklih projektov in jih postavlja v nove kombinacije, ki jih dopolnjuje nova serija fotografij Ulične modrosti (2026), izbor angažiranih grafitov, nalepk in plakatov z mestnih ulic. Risbe, ki so nastale v različnih letih in ob različnih povodih, se znajdejo druga ob drugi in vstopijo v pogovor, ki ga ob nastanku niso mogle imeti. Na panelih se srečujejo z napisi in se zgostijo v neposredne družbenokritične izjave. Tiskovine, ki so nekoč visele na steni kot podobe, v prostoru zaživijo kot objekti, z vsemi sledmi uporabe, ki so jih nabrale. Najdlje v predelavi gredo novi kolaži iz raztrganih kosov starih nalepk in tiskovin. A risbe niso več urejene v zaporedja z jasnim sporočilom, kot jih poznamo iz njenih serij. Robovi so natrgani, kosi se prekrivajo in segajo drug v drugega. Pest, ki je nekoč pripadala eni risbi, se znajde ob oknu iz druge.

Tak način sestavljanja ni zgolj formalna odločitev. Vzporedno z delom v ateljeju je Bukovec brala o načinih organiziranja družbe zunaj kapitalistične logike: o Jugoslovanskem socialističnem samoupravljanju, o demokratični avtonomiji v Rožavi, o gibanju odrasti. Dela teh modelov ne ilustrirajo in ne ponujajo navodil. Odpirajo pa vprašanje, ki si ga delita atelje in družba: kako iz tistega, kar že imamo, narediti nekaj novega, in kako lahko različni deli obstajajo skupaj, ne da bi enega podredili drugemu. Razstava tako deluje kot oblika organiziranja, kot skupščina fragmentov.

Trajnostni premislek v projektu je konkreten in se navezuje na kritiko umetnostnega sistema, ki pričakuje nenehno novo produkcijo, četudi vsaka razstava za sabo pusti material, ki ga nihče več ne potrebuje. Odločitev, da nova dela nastanejo iz obstoječega materiala, je za umetnico hkrati osebna in politična. Pomeni odmik od izčrpavajočega ritma hiperprodukcije in priznanje, da ima delo svoje materialno življenje tudi po koncu razstave. Ponovna raba, krpanje in prilagajanje so bili vsakdanja znanja generacij pred nami, rojena iz nuje in iznajdljivosti. Projekt jih ne romantizira, vrača se k njim kot k znanju, ki ga bomo morda spet potrebovali. Ob tem umetnica opozarja na izkušnjo samoupravljanja, ki je del preteklosti našega prostora in predlaga, da ta idejna izhodišča beremo kot navdih in usmeritev za boljšo prihodnost.

Tudi razstavni format sledi logiki palimpsesta. Projekt se predstavi trikrat, vsakič v drugem mestu in v drugačni obliki. Razstavi v P – prostoru za fotografijo v Mariboru sledita dva enodnevna razstavna dogodka v Ljubljani in Slovenj Gradcu, zasnovana kot srečanji z umetnico, z vodstvom in pogovorom. Med postajami se dela lahko spreminjajo in na novo sestavljajo. Ne gre za zaključeno razstavo, ki potuje iz galerije v galerijo, temveč za proces, ki ob vsaki predstavitvi doda novo plast.

Ostrgano za ponovno rabo deluje kot odprti in živi arhiv, kjer se delo ne konča, ampak mesto, kjer se lahko znova začne. V času, ko si prihodnost pogosto predstavljamo kot nekaj povsem novega, Vesna Bukovec predlaga skromnejšo in hkrati zahtevnejšo pot: vzeti, kar je ostalo, in s tem skrbno delati naprej.

—

Besedilo je nastalo za razstavni projekt Ostrgano za ponovno rabo, ki je bil predstavljen v P – prostoru za fotografijo v Mariboru, Galeriji Alkatraz v Ljubljani in Galeriji raum AU v Slovenj Gradcu leta 2026.