Vesna Bukovec

Vesna Bukovec in Ana Čigon: Spominjanje za jutri

Kuratorska ekipa: Ana Grobler, Sebastian Krawczyk, Iva Kovač, Urška Kleindienst

—

Aprilska, druga razstava Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore v Galeriji Alkatraz, pripravljena v sodelovanju z Društvom za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk, predstavlja dve izmed ključnih umetnic, ki pri nas že več kot dve desetletji samostojno in več let skupaj delujeta na številnih področjih umetnosti. Pomembna podstat umetniškega delovanja Vesne Bukovec in Ane Čigon je družbena kritika in z njo feministična umetnost.

Umetnici od leta 2021 skupaj s kuratorko Tio Čiček razvijata projekt Delo v nastajanju. Znotraj njega je vloga spominjanja ta, da prinaša načine boljšega razumevanja lastnega odnosa do dela in skupnosti. Spominjanje, ki je mišljeno v najširšem obsegu in je tu proces vračanja pozornosti na preteklost z namenom odstiranja in povezovanja prezrtih zgodb in njihovih akterk_jev, je za umetnici pomembno orodje iskanja alternativ neoliberalni paradigmi. Tekom razvoja projekta sta nastala tudi dva dokumentarna videa, in sicer Prekariat sveta … (2022), v katerem sindikalistka Tea Jarc, klasična filologinja, antropologinja in pisateljica dr. Svetlana Slapšak ter Jadranka Vesel z raziskovalnega inštituta za socialno ekonomijo Rise podajajo mnenja o položaju sodobnih delavk_cev, skupnosti in prihodnosti. Drugi video je Varljivi delovni čas (2024), ki se bo predvajal v Galeriji Alkatraz. V njem mag. Ajda Pistotnik iz organizacije Policy Lab predstavi poglede na organiziranje dela in družbe, ki jih predlaga koncept odrasti; ta nas v želji po večji družbeni in okoljski pravičnosti opominja, da neskončna (gospodarska) rast ni ekološko vzdržna. Profesorica dr. Lilijana Burcar pa skladno s tem naslavlja zgodovinske razlike pogojev dela za ženske v socializmu in kapitalizmu ter predstavi pomen sistemske emancipacije žensk. Njuno razlago spremljajo igrive linijske, mestoma animirane ilustracije obeh umetnic. Slednje ne dodajo le dinamike v statičen kader govorjene besede, ampak tudi izpostavljajo ključne poudarke povedanega na simpatično humoren način, ki vsebino gledalki_cu še bolj približa in vtisne v spomin.

Vesna Bukovec in Ana Čigon sta (bili) na različne načine z raznolikimi vlogami vključeni tako v festival Rdeče zore kot tudi v Festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk, dva priznana nevladna akterja z daljšim stažem na področju feminizma v kulturi in umetnosti. Razstava Spominjanje za jutri je – poleg tega, da izpostavlja relevanten doprinos obeh umetnic k prepoznavanju pomembnosti feminističnih tematik v družbi in v ospredje postavlja njun prispevek k razvoju področja – obenem tudi posvetilo njunemu aktivističnemu delovanju. Pregled del na razstavi pa je zgolj vidni del ledene gore, saj je njuna produkcija resnično obsežna. Omenjeno bo še posebej razvidno iz kompilacije krajših videov obeh umetnic, ki vsebujejo umetniške videe, animacije in dokumentacijo performansov. Resni, a tudi humorno zastavljeni videi razkrivajo, kako je feministično udejstvovanje lahko tudi katalizator družbenih sprememb skozi povezovanje, deljenje razmislekov, sanj in spogledljivih nasmehov. Pomembnost smeha se kaže tudi v njunem delovanju v burleskno-kabarejskem kolektivu Fem TV, za katerega je Vesna Bukovec poleg avtorskih montaž videov naredila še prepoznavno grafično podobo, Ana Čigon pa v njem navdušuje med drugim tudi s pevskimi nastopi.

Med dela, ki se dotikajo monumentalnosti spomina, spadata dokumentarni film Remembering the Others (2015) Ane Čigon, ki govori o pomenu in moči javnih spomenikov, in cikel ilustracij protestov Vesne Bukovec In vendar me briga (2019), kjer so v glavni vlogi ženske, ki so se po njenih besedah z lastnim telesom izpostavile v boju za družbene spremembe. V filmu Ane Čigon teoretičarke, aktivistke, študentke, umetnice in umetnik iz Prištine na Kosovu razmišljajo o javnih spomenikih in se sprašujejo, zakaj spomeniki, posvečeni ženskim osebnostim, ne obstajajo. Čeprav ugotavljajo, da bo, dokler bodo zgodbe marginaliziranih skupin utišane in kanonizirane zgodbe zgodovine nereflektirane, rezultat vedno le en odvod resnice, pa v epilogu filma ponudijo tudi predloge za spomenike, ki bi si jih prebivalke v prihodnosti želele imeti. Tudi cikel ilustracij Vesne Bukovec je del odgovora na vprašanje, kako pravičneje beležiti zgodovino, saj v svoji prepoznavni jasni in izčiščeni maniri izpostavlja angažma globalno znanih, manj znanih in neznanih žensk, ki so s svojimi pogumnimi dejanji upora spremenile svet. Obe deli govorita o upanju, o boljšem svetu, ki ima skupni imenovalec. Feminizem.

Tu vstopi še interaktivno delo Zakaj sem feministka?, ki predvideva vključevanje obiskovalk_cev razstave in je posredno nadaljevanje projekta Vesne Bukovec, ki ga je prispevala za posebno izdajo ČKZ Feminizem, umetnost, literatura skozi perspektive preteklosti, sedanjosti in bodočnosti: Kam naprej od nelagodja? (risbe 2023, izdaja publikacije 2024), v katerem je naredila portrete avtoric_jev besedil skupaj z njihovimi odgovori na vprašanje, zakaj so feministke_i. V sklopu razstave bodo tudi obiskovalke_ci povabljene_i, da zabeležijo svoj razmislek na to temo. Ta model vključevanja obiskovalk_cev v umetniško delo je princip, ki ga je Vesna Bukovec pogosto uporabljala že v okviru skupine KOLEKTIVA (z Lado Cerar in Metko Zupanič). Spominja tudi na zbiranje imen videastk na razstavi Živele! 25 let filma in videa (2019), ki sta jo kurirali z Ano Čigon. Ana Čigon je na prvi projekciji filma in v film Remembering the Others, prav tako vključevala post-it listke, na katere so udeleženke_ci zapisovale_i imena žensk, ki bi se jih bilo po njihovem mnenju treba spominjati.

Razstava Vesne Bukovec in Ane Čigon je poleg predstavitve njunega feminističnega prispevka k sodobni umetnosti tudi obeležitev delovanja festivalov Rdeče zore in Mesto žensk ter povezav med njima, k katerim sta brez dvoma veliko doprinesli tudi umetnici sami. V duhu nedavno minule 25. obletnice Rdečih zor in aktualne 30. obletnice društva Mesta žensk je razstava prispevek k zgodovinjenju določenega obdobja in mapiranju sodelovanj v kontekstu feministične umetnosti v lokalnem prostoru, je akt spominjanja tistih dogodkov, konceptov, bojev in oseb, ki nam dajejo moč in vednost za grajenje feministične bodočnosti.

—

Besedilo je nastalo ob razstavi Vesna Bukovec in Ana Čigon: Spominjanje za jutri v Galeriji Alkatraz 2025